Potapljaško delo je danes eno najbolj nevarnih poklicev na svetu s posebnimi pogoji dela. V Republiki Sloveniji žal nima določenega pravnega okvira, kot opravljanje drugih gradbenih del. Odlok o izvajanju podvodnih dejavnosti določa le pogoje, ki so enaki potapljanju v prostem času oziroma športnemu potapljanju. Varnost pri izvajanju podvodnih del je tako odvisna samo od ustrezno pripravljene ocene tveganja in delovnega načrta, ki ga pripravi izvajalec del, kadar gre za podvodna gradbena dela. Za razliko od slovenskega pravnega reda je v Veliki Britaniji to področje podrobno in kakovostno urejeno od leta 1997 in ima jasen zakonodajni okvir, v katerem so smernice, operativni postopki in načela, po katerih se ravna večina gradbenih in energetskih podjetij in temeljijo na odlokih in zakonih. Enako pravno Uredbo je v svojih pravilih uporabilo Mednarodno združenje podvodnih izvajalcev IMCA (»International Marine Contractors Association«). Rezultat uporabe predpisov je razvoj varnosti, ki bistveno zmanjša pogostost nesreč in spodbuja raven varnosti pri izvajanju podvodnih del. Z uporabo obstoječih smernic IMCA, v zakonodajni okvir v republiki Sloveniji, bi se raven varnosti potapljačev dvignila na najvišjo raven.

UVOD

Da človek ostane pod vodo in opravlja določene dejavnosti izhaja iz samega začetka obstoja človeštva. Iskanje hrane, zavetja, za namene obrambe in podobno. Prvi zapisi podvodnih del izhajajo iz 4. stoletja pred Kristusom, v katerem Aristotel opisuje obleganje Feničanov, mesto Tir in uničenje podvodnih temeljev mesta, ki so jih zgradili potapljači v majhnih potopnih zvonih – tako imenovanih »Lebetoma«. Nevarnosti in tveganja pri izvajanju del pod vodo so danes enaka, le tehnologija možnosti trajanja in globine potopa je bistveno drugačna. Vzporedno z razvojem tehnologije se je razvila tudi podvodna medicina, vendar učinki dolgotrajnih in globokih potopov še danes niso povsem znani.

V Republiki Sloveniji je zakonodajno področje podvodnih dejavnosti urejeno le delno.

Športno rekreativno potapljanje je urejeno s Pravilnikom o izvajanju podvodnih dejavnosti in obveznostmi za SCUBA potapljanje do globine 40 m za športne in rekreacijske namene, podvodne fotografije, podvodni ribolov za osebne potrebe, podvodna tekmovanja in poučevanje potapljanja.

V nekdanji Jugoslaviji je že leta 1958 veljal Pravilnik o higiensko-tehničnih merilih za potapljaške delovne aktivnosti, kateri je bil spisan na pobudo slavnih »Krapanjskih spužvarjev«. Pravila in postopki za delo pod vodo so bili natančno predpisani do globine 60 m. Določeni so bili pogoji za delo s potapljači ter osebami odgovornimi za varnost med izvajanjem del za lahko in težko potapljaško opremo. Določeni so bili tudi načini vzdrževanja komunikacije s potapljačem, čas izvajanja del pod vodo in načini zagotavljanja prve pomoči.

Po razveljavitvi tega pravilnika leta 2011 manjši del pravilnika uveljavijo v Zakonu o varstvu pri delu. Od takrat dalje pa uradno ni zakonodaje, ki bi urejala pravno področje izvajanja podvodnih del.

Danes podvodna dela v Republiki Sloveniji v večini izvajajo potapljači, ki se ukvarjajo s športnim in rekreacijskim potapljanjem in imajo prav takšno potapljaško izobrazbo. Pri podvodnih delih se uporablja lahka avtonomna oprema, le ti pa niso strokovno usposobljeni za potapljaška dela v gospodarske namene. To je problem, ki nevarnost še povečuje, kajti vsi razpoložljivi programi učijo potapljaške veščine z enostavno, avtonomno potapljaško opremo. Nabava takšne opreme je ekonomična, a glede varnosti in produktivnosti popolnoma neustrezna. Lahka avtonomna potapljaška oprema ni ustrezna za delo na večjih globinah in prav tako ni primerna za opravljanje zahtevnejših potapljaških del pri daljšem trajanju potopa , kar je bilo predpisano v pravilniku iz leta 1958.

PRIMER IZ PRAKSE

Izboljšanje varnostnih razmer v svetu (s sprejemanjem zakonov, predpisov in smernic) deluje, saj je bilo tako preprečeno veliko število delovnih nesreč pri izvajanju podvodnih del.

Torej, na primer, ker je bilo veliko število delovnih nesreč v novoodprtem energetskem sektorju raziskovanja in izkoriščanja nafte na Severno morju v zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja, je poveljnik britanske mornarice Jackie Warner, ki ga je vlada imenovala za izboljšanje varnostnih pogojev za potapljače, v svoji knjigi »Requiem for a Diving« kot glavni razlog za pogosto umrljivost, omenil delo potapljačev s športno izobrazbo in lahko avtonomno opremo.

Komisija, ki jo je ustanovil, je imela za prvo nalogo določiti usposobljenost osebja in organizacijsko odprtje ustreznih institucij, ki bi bile namenjene usposabljanju. Ker do takrat ni bilo nobenih zakonskih predpisov, so dela izvajali potapljači potapljaško športnih klubov in združenj, ki niso zagotavljala ustreznega in zadostnega znanja za izvajanje podvodnega dela.

Poveljnik Jackie Warner je z ustanovljenim odborom napisal smernice za usposabljanje delovnih potapljačev. Slednji so drastično zmanjšali število nesreč pri delu, prav tako je bila ustanovljena ustanova za poučevanje potapljačev za dela na podvodnih gradbenih projektih. Program izobraževanja je zajemal:

• delo z opremo za površinski dovod zraka,
• komunikacijo in signalizacijo,
• uporabo in ravnanje z dekompresijskimi komorami,
• rokovanje s podvodnim pnevmatskim in hidravličnim orodjem,
• opredelitev nalog za člane potapljaške ekipe.

Za opravljanje podvodnih del je najbolj varen in učinkovit način, delo z opremo, kjer se dovaja zrak s površine. Minimalno število članov potapljaške skupine pri delu je bilo določeno na pet ljudi: potapljaški nadzornik ali vodja potopa, delovni potapljač, potapljač reševalec, pomočnik potapljača in pomočnik potapljača reševalca.

Predpisali so natančne pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsak član ekipe.

Delovno potapljanje je tako urejeno z zakonodajo, s standardi in smernicami, ki so jih sprejeli vlada, naročniki, izvajalci in druge neodvisne organizacije.

Eden od najbolj celovitih instrumentov, ki imajo svojo osnovo v smernicah, so britanski predpisi o delovnem potapljanju in pravilnik o delu iz leta 1997, skrajšano »HSE DWR« po katerem je IMCA razvila sklop smernic za varno izvedbo podvodnih del. Ta organizacija združuje več kot 1.000 podjetij po vsem svetu, ki delujejo ali sodelujejo v potapljaških operacijah.

Vloga IMCA je svetovanje o varnih in učinkovitih načinih izvajanja raziskav in priprave ocen tveganja, na podlagi obsežnega povzetega znanja v nizu smernic in tehničnih informacij. IMCA smernice so še posebej dobrodošle v državah, kot je Slovenija, kjer nimamo urejenega pravnega okvira na tem področju. Na podlagi predpisov o potapljanju IMCA, ki opredeljujejo: dolžnosti, vloge in odgovornosti za opremo, osebje, operativno načrtovanje, dokumentacijo, medicino in zdravje, načrte in sisteme za izredne razmere, upravljanje potapljanja in časovne okvirje podvodnega dela. Slednji so utrjeni v Mednarodni kodeks ravnanja pri potapljanju. Slednji dokument vsebuje primere dobre prakse z nasveti za izvajanje potapljaških operacij na najvarnejši in najučinkovitejši možen način.

V skladu s smernicami in obstoječimi merili za varnost pri potapljaških delih, lahko pri gradbenih delih razvrstimo v tri skupine:

• oprema,
• certificiranje (oprema in osebje),
• izobraževanje osebja.

POTAPLJAŠKA OPREMA

Zelo pomembno je, da vso opremo, ki se uporablja pri potapljanju, redno pregledujemo, certificiramo in vzdržujemo ter da vsak proizvajalec opreme poda priporočila o trajnosti in načinu pregleda opreme, ki jo izdeluje.

Pri podvodnih delih že desetletja uporabljajo opremo, ki je bila sestavljena iz težke čelade, izdelane iz bakra in medenine, prsne in hrbtne uteži, čevelj z utežmi in obleke, ki je povezana s cevjo za dovod zraka s površine. Nekoč se je uporabljala ročna črpalka za dovod zraka do potapljača, danes uporabljajo kompresor in rezervoarje za stisnjen zrak.

Takšna oprema je zagotavljala dobro zaščito glave, vratu in prsnega koša. Možnost signalizacije s potapljačem je omogočala signalna vrv. Obleka je omogočala dobro zaščito pred kontaminacijo, za toplotno izolacijo in posledično pred izgubo telesna temperature pa sta skrbeli volnena podobleka in kapa. Tako se je potapljač lahko koncentriral na opravljanje dela, za spremljanje globine in dekompresijskega režima pa je skrbela potapljaška ekipa. Težko potapljaško opremo so nadomestili lahka avtonomna oprema, kar gre pripisati pomanjkanju usposobljenega kadra za izvajanje podvodnega dela, lažja dostopnost opreme in nižja nabavna cena.

S prenehanjem uporabe težke opreme in uvedbe lahke športne avtonomne opreme je bilo izgubljeno veliko varnostnih dejavnikov za potapljače. Lahka športna potapljaška oprema omeji količino dihalnega plina, komunikacija potapljača z ekipo je onemogočena in pa lokacije potapljača ni možno določiti natančno (kar je še posebej pomembno v primeru izgube zavesti).

Klasična težka oprema ni več v uporabi od leta 1984, saj so jo razglasili za nedopustno zaradi nezmožnosti namestitve dodatnega avtonomnega vira (stisnjen zrak, ang. »bailout bottle«), ki bi zagotovil potapljaču dodatno količino zraka v primeru, da se prekine glavni vir zraka. Tako so uvedli sodobno opremo s površinskim dovodom zraka (Surface Supplied potapljaška oprema – skrajšano SSDE).

Potapljaška oprema je v današnjem času razdeljena na dve kategoriji:

1. lahka avtonomna potapljaška oprema (ang. SCUBA),
2. oprema z dovodom zraka ali mešanico plinov za dihanje s površine oziroma popkovine (ang. SSDE).

Lahka avtonomna potapljaška oprema SCUBA je najbolj razširjena oblika potapljaške opreme. Potapljač dobiva dihalni medij iz tlačne posode in sistema reducirnih ventilov, ki so preko cevi povezani z ustnikom, ki ga potapljač drži v ustih in v kombinaciji z masko, ki pokriva oči in nos. Maska lahko v celoti prekrije obraz potapljača. Ta vrsta opreme je popolnoma neprimerna, kajti potapljač mora ves čas preverjati količino zraka v tlačni posodi, ker je količina zraka omejena s prostornino in se zaradi večjih naporov ali stresnih dogodkov hitro izprazni.

Sposobnost komunikacije s potapljaško ekipo na površini ni mogoča oziroma je preko varnostne vrvi zelo omejena in nerazločna. Takšna vrsta opreme nikoli ne bi smela biti dovoljena za opravljanje fizičnega dela po vodo, razen pri manjših deli in še to le takrat, ko so izpolnjena vsa varnostna merila. Pod organizacijo IMCA omenjena vrsta opreme ni dovoljena.

Opremo SSDE sestavlja cev, po katerih dobiva potapljač dihalni medij iz kompresorja ali visokotlačnih posod, ki so nameščene na površini. Tako zagotavljajo bistveno večjo količino dihalnega medija. Sistem reducirnih ventilov in merilnikov operaterju na površini pokažejo količino zraka v tlačnih posodah in globino, na kateri se potapljač nahaja. Takšen sistem omogoča reguliran izstopni tlak dihalnega medija. Tako imenovana popkovina pa je splet gibljive cevi s komunikacijskim kablom, kabla za razsvetljavo in kamer, ki so nameščene na čeladi. Popkovina omogoča nadzor nad lokacijo potapljača in omogoča izmenjavo informacij, s čimer dosežemo večjo varnost potapljača med podvodnim delom. Oprema SSDE z dovodom zraka ali mešanico plina s površine, popkovine ustreza vsem predpisom in smernicam ter velja za najvarnejšo obliko delovne potapljaške opreme.

V Republiki Sloveniji lahko uporabljamo avtonomno potapljaško opremo (skr. SCUBA). V državah z urejeno zakonodajo in predpisi je SCUBA pri delovnem potapljanju prepovedana, zaradi številnih nesreč in visokih dejavnikov tveganja.

CERTIFIKACIJA OPREME ZA IZVAJANJE PODVODNIH DEL

V skladu s smernicami IMCA mora vsa oprema, vsak kos, ki se uporablja pri izvajanju podvodnih del, imeti svoj certifikat. Vsa potrdila skupaj tvorijo »servisno knjigo« za potapljaško opremo. Posebna pozornost je namenjena opremi pod tlakom, kot so na primer: visokotlačne posode za zrak ali mešanico plinov, cevi, manometri, regulatorji, ventili … Slednja oprema predstavlja najbolj tvegan del potapljaške opreme s posebnimi merili, zato jih je potrebno ustrezno pregledati in preizkusiti s strani neodvisnih serviserjev. Drugi deli tlačne opreme predhodno pregledajo izvajalci oziroma uporabniki in v skladu z napotki proizvajalca dokumentirajo na obrazec. Preverijo, da ni prišlo do padca tlaka, puščanje plina ali kakršne koli deformacije kosa tlačne opreme.

Tako npr. vse gibljive ali toge cevi in ventile, kot so na primer dihalni aparati, je potrebno očistiti s sredstvom za odstranjevanje maščob, zlasti mineralnih olj, zaradi katerih lahko pride do reakcije s kisikom. Ti postopki so zabeleženi na obrazcu z ustreznimi serijskimi številkami opreme. Knjiga potrdil z dnevnikom vzdrževanja opreme vsakega podizvajalca mora biti na voljo na gradbišču pri odgovorni osebi. Za primerjavo, edini pravni akt, ki v Sloveniji regulira območje tlačne opreme in ga uporabljajo potapljači, je Odlok o izpitih in preizkusih tlačne opreme, v katerem so predpisani vrste in roki za pregled tlačnih posod in dihalne opreme.

IZOBRAŽEVANJE OSEBJA ZA IZVAJANJE PODVODNIH DEL

Po smernicah IMCA se potapljači učijo za delovanje z opremo za dovod zraka ali mešanje dihalnih plinov s površine in za delo v zaprtem zvonu. Pooblaščena podjetja, ki izvajajo usposabljanja in izdajajo potrdila za delo pod vodo, morajo izpolnjevati predpisane standarde in so po vsem svetu.

Takšna vrsta usposabljanja v Sloveniji ni možna, saj nimamo ustanove in kadra. Sicer imamo nekaj mednarodno certificiranih oseb, ki imajo dolga leta potapljaških izkušenj.

Zagotavljanja pomoči pri potapljanju ni v klasični obliki, kot je predpisano v slovenski delovni zakonodaji, ampak vključuje kardiopulmonalno oživljanje z uporabo kisika in avtomatskega defibrilatorja, kot ju predpisujeta IMCA in HSE DWR 1997.

Potapljači morajo zaradi narave dela imeti zadostno zdravje, zlasti pljučno-dihalnega in srčno-žilnega sistema ter indeks telesne mase znotraj dovoljenega kriterija. Redno spremljanje zdravja, prav tako možnosti zdravstvene oskrbe, morajo biti skladni z delovnimi pogoji potapljača.

Potapljače naučijo slediti vsem potrebnim postopkom pred potopom, med in po potopu. Potrebno je opozoriti, da je pred vsako izvedbo del, potrebno opraviti oceno tveganja in potapljaški načrt/projekt ali delovni postopek (načrt potapljaških nalog). Pri sestavi ocene tveganja je potrebno prepoznati vse nevarnosti in tveganja, ki obstajajo na delovnem mestu in opredeliti, kako odpraviti ali zmanjšati tveganja na najmanjšo mero. Pri sestavi ocene tveganja je treba pogledati celoten projekt, začeti z delom na kopnem, mobilizacijo, potapljaško operacijo in demobilizacijo.

Analiza varnosti pri delu vsebuje: popis opreme, standarde, smernice in predpise, varovanje zdravja in okoljske zahteve območja, v katerem se izvajajo dela, komunikacijsko shemo in preventivne ukrepe ter ukrepe ob nastopu dekompresijske bolezni ali barotraume.

Analiza prav tako vsebuje interventni protokol v primeru nesreče pri delu, pravilnem zdravljenju in zagotavljanju prve pomoči.

Pred začetkom dela sestavijo povzetek postopka o seznanitvi oseb z opremo in orodjem, usposabljanje potapljačev z nalogami in metodami dela (ang. »Tool-Box-Talk« ali »Briefing«). Sam potek izvedbe dela zapišejo ročno v potapljaški dnevnik, na podlagi katerega ob zaključku izdelajo digitalno poročilo (»Dive Report«). Video vseh potopov (video poročilo) je obvezen in mora biti na voljo vsaj 24 ur po končanem delu, če ni bilo incidentov ali nepredvidenih dogodkov med potopom. Video zapis mora sicer biti shranjen in na voljo do konca projekta ali do zaključka preiskave.

Vsak potapljač mora imeti svoj osebni potapljaški dnevnik (»Diver’s LogBook«), s katerim dokazuje svoje izkušnje s številom ur potopov in njihovo trajanje. Z njim lahko nadaljuje z izobraževanjem in usposabljanjem.

Izobraževanje oseb za podvodna dela v Republiki Sloveniji ne izvajajo pooblaščene šole. Usposabljanje poteka preko programov športnega usposabljanja. Izvajanje in usposabljanje poteka z avtonomno potapljaško opremo. Podjetje, ki izvaja podvodna dela, mora imeti oceno tveganja na delovnem mestu v skladu z zakonom o varnosti in zdravju pri delu, ki opredeljuje velikost tveganja in vse nevarnosti ter prizadevanja za varno delo. Pred izvedbo podvodnega dela je potrebno sestaviti varnostni načrt izvedbe del za gradbišče v skladu z Odlokom o varstvu pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih. Vendar pa noben od omenjenih dveh dokumentov ni zasnovan tako, kot jih strogo določa in predpisuje IMCA v svojih smernicah. V njih žal niso predpisani določeni operativni postopki in načela, zato ne ustreza visokim varnostnim zahtevam, kot so predpisani standardi, ki veljajo za izvajanje podvodnega dela.

ZAKLJUČEK

Podvodno delo je izjemno nevarno in težko delo, zato zahteva resnost ter dostop do segmenta varnosti in zdravja. Ob upoštevanju pogostosti in trenda naraščanja podvodnih del v Sloveniji, kot posebej nevarnih del, je nujno potrebno razviti pravni okvir za uspešnost potapljaških del. Le tako bodo potapljači lahko gradnjo in popravila podvodnih objektov, raznih instalacij in vzdrževanja, izvajali na varen način po varnostnih standardih, ki veljajo v tujini.

V slovenskem pravnem sistemu niso opredeljena načela, pravila in kodeksi postopkov izvajanja podvodnih del, zato je  varnost potapljačev in uspeh pri opravljanju dela le na plečih izvajalcev. Glede na pomanjkanje zakonov in predpisov, bi z uporabo obstoječih IMCA določb, dvignili raven varnosti potapljačev v Republiki Sloveniji na najvišjo raven.

Pomembni dejavniki varnosti potapljačev pri izvajanju potapljaških del so: oprema, usposabljanje potapljačev, testiranja in certificiranje opreme ter izdelava projektne dokumentacije, kot je ocena tveganja. Pravila in načela varnega dela pod vodo, v skladu s smernicami IMCA, so ključnega pomena za uspeh vsake posamezne operacije, še posebej s potapljači, ki dela izvajajo pod gladino v odvisnosti od opreme in drugih članov ekipe. Omenjeno delo opravljajo v za človeka zahtevnem in nepredvidljivem okolju.

Smernice, ki jih vsebuje dokument IMCA, so odlična podlaga za pripravo pravilnika o delovnem potapljanju in repozicioniranje Republike Slovenije na svetovnem trgu podvodnih del.

Izjemno pomembno je ustvariti predpogoje, ki bi zagotovili kakovostno izobraževanje za potapljače ter pomožno osebje, kot je usposabljanje in izobraževanje za profesionalne potapljače. V Sloveniji tovrstnega zahtevnejšega izobraževanja ni, potapljaška dela pa trenutno izvajajo brez zagotavljanja zadostnega znanja v praktičnem in teoretičnem delu.